V prazgodovinskem času so ljudje uporabljali sonce, da bi lahko določili čas v dnevu. Ko je sonce zjutraj vzhajalo, so vedeli, da se je dan pričel in nastopil je čas za njihovo prebujanje. Vedeli so tudi kdaj je opoldne dneva, ko je bilo sonce na nebu na najvišji točki. Ko je sonce pričelo zahajati, so vedeli, da je čas za vrnitev v prenočišče in pripravo za nočitev.

Točno merjenja časa takrat ni bilo potrebno. Z razvojem prve birokracije, vere in ostalih aktivnosti, se je pojavila potreba po boljši organiziranosti. Tako so ljudstva na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki pričeli deliti dan v več delov.
 
Poglejmo si kratek razvoj ur skozi stoletja:

Sončna ura oz. Obelisk (cca 3500 pr.n.š.)
Ljudstva so postajal vse bolj napredna in potreba po organizaciji časa je bila velika. Prva naprava za merjenje časa v dnevu je bila t.i. Obelisk. Izumili so jo stari Egipčani pred cca 3500 leti pr.n.š.. Obeliski so bili visoki, suhi in piramidno oblikovani monoliti iz enega samega kosa marmorja ali granita s štirimi stranicami, težki nekaj ton. Njihova senca je tvorila grob prikaz časa v dnevu oziroma ure. Obeliski so kazali tudi najdaljši in najkrajši dan v letu, ko je bila senca ob opoldnevu najdaljša oziroma najkrajša. Kasneje so dodali še označbe, ki so kazale čas bolj precizno. Do sedaj je ostalo le še 26 Egipčanskih obeliskov, od katerih se 11 nahaja v Italiji, 8 v Egiptu, 3 v Angliji in po eden v Franciji, Turčiji ter ZDA.

Vodna ura (cca 1400 pr.n.š.)
Sončna ura, ki je lahko prikazovala točen čas le po dnevu, je postala stvar preteklosti. Razvila se je vodna ura, ki je merila čas skozi dan in noč. Poleg 24-urnega merjenja časa, je imela prednosti tudi v boljši natančnosti. Vodna ura se je razvila v Egiptu in postala zelo priljubljena na v Grčiji, kjer je bila deležna rednih razvojev. Grki so z leti razdelili takratne merske enote časa v enote, ki jih poznamo danes - mesci, tedni in dnevi (minute in sekunde izvirajo iz sumerskega matematičnega sistema). Vendar, ker dan in noč nista enako dolga, grški sistem ni bil popoln in popolnoma točen, zato je bilo vodno uro potrebno vsak dan ponastaviti.

Ura na nihalo (1656)
Ura na nihalo se je pokazala kot zelo točna, ki jo je razvil Christian Huygens. Skozi poboljšave, je nihajna ura postala prva naprava za merjenje časa, ki je kazala tudi minute. Poglejmo kako deluje; Ko nihalo v uri niha, obrača zobnik v mehanizmu, ki premika kazalce. Težava nihajne ure je bila, da je nihajka občasno izgubila svoj zagon, zato jo je bilo potrebno ponovno zanihati. V poznem 19-em stoletju je izum baterije to težavo izničil. 
Ob razvoju nihajne ure, sta je pojavili še dve merski enoti časa. Ker 12 urna ura predstavlja 24 urni dan, mora urni kazalec narediti dva cela kroga v enem dnevu. Pojavile sta se enoti AM in PM (ang), ki ločita dve polovici dneva.  

Quartz kristalna ura (1920)
Je tip ure, ki se uporablja v modernih stenskih, ročnih in namiznih urah. Je v celoti mehanska in uporablja quartz (pogost mineral) za spremljanje časa natančno in prenašanje električnega toka. Čas meri natančno do sekunde.

Digitalna ura (1956)
Prve digitalne ure so uporabljale mehanizme, podobne quartz uram, vendar z možnostjo prikaza časa z vrsto digitalnih številk do minute. Po letu 70, ko je LED osvetljava postajala vse cenejša, je digitalna ura postala vse bolj priljubljena pri prikazu časa na videorekorderjih, kamerah in današnjih tehničnih napravah.

Kaj je GMT
Atomska ura
Nastanek ročnih ur
Neobičajna lesena ura
Prestavljanje ure

« Nazaj